Dotiki, ki prebudijo noč

Ko prideš k meni, se svet ustavi,
v tvojih očeh se luna božansko prižgava.
Ko tvoja dlan po moji koži pot drži,
srce razbija, kakor da se zvezda rodi.

Tvoj dih na vratu mi žgeče večere,
v njem so želje, ki šepetajo me nežne besede.
Vsak poljub drsi kot ogenj po temi,
v njem sva izgubljena, a varna — samo midva tam, v noči brez sledi.

Ko me objameš, me v celoti prevzame,
v tvojem ritmu telo se moje ukloni, vdane.
Naj se strast preliva kakor val v obalo,
naj se v meni tvoja toplina razlije počasi, globoko, povsod.

Sredi tišine, ki jo polniva z vzdihi,
se najini prsti prepletajo v mehkih izrih.
Vsaka tvoja misel v meni zakuri žar,
vsak dotik je iskra, ki požge še zadnji dar.

A ljubezen… ljubezen je več kot vročina,
je trenutek, ko zjutraj ostane tvoja bližina.
Ko v tvoji dlani najdem svoj mir,
ko v tvojem pogledu vem — zate sem, tukaj in brez mecir.

Naj najina noč ostane ovekovečena v koži,
v spominih, ki jih čas nikoli ne razloži.
Ti si pesem, ki jo v postelji piševa z dihom,
ti si moja resnica, moj plamen, moj tihozveneči greh in moj blagoslov.